Čeprav jo na koncu čaka bridka usoda, tukajšnja živina in drobnica preživi lepo življenje. Živali niso v hlevih in celo življenje preživijo na prostem, na ogromnih sočnih pašnikih. Pričakovali bi, da gre glede na statistične podatke za ogromne črede, a je daleč od tega. Pasejo se na velikih površinah, ki so urejeno ograjene in jih verjetno preprosto prestavijo na drug pašnik, ko enega popasejo. Končno je čas, da vidite tudi ovce:
Očitno ne marajo fotografiranja in so takoj obrnile hrbet, ko sem se jim hotel približati.
Catlins je področje na samem jugu južnega otoka. Največji kraj je Intercargill, pristanišče v zalivu, varnem pred vetrovi. Občutek imam, da sva področje obiskala ob najbolj primernem vremenu; bilo je sončno in le zmerno vetrovno. Pokrajina je popolnoma ravna, brez naravnih barier in vetrovi tukaj morajo biti pasji. Vedno prihajajo z zahoda, tako da so drevesa in vse drugo rastje zgledno počesana v eno smer. Žal se to na spodnji fotografiji bolj slabo vidi.
Spodnji svetilnik je postavljen na vetru zelo izpostavljenem mestu. Narejen je bil skoraj v celoti iz lesa kaurija, pri čemer je temelj posebej obtežen z lokalnimi skalami, da naprava zdrži neprijetne pogoje, ki jim je izpostavljena. Postavljen je bil ob koncu 19. stoletja, kmalu po brodolomu potniškega parnika, ki je na poti proti Melbournu zadel in se potopil na bližnjih čereh. Ta, Waipapa Point svetilnik, je bil med zadnjimi lesenimi tovrstnimi objekti na NZ.
Nekaj deset kilometrov naprej sva v zalivu Curio zaman čakala na rumenooke pingvine, ki imajo v tem času mladiče in bi načeloma lahko bili prisotni. Očitno so bili v šoli v naravi.
Kot vsepovsod ob obalah NZ so tudi tu stalni čarobno divji valovi, k stalno butajo ob obalo. Na obali je veliko morske trave ali še bolje iz dna morja izpuljenih halug, ker imajo veje kot hobotnične lovke, le da so votle in lahke, ko jo dvigneš. Na peščenih plažah je ogromno školjk, vendar niso nič posebej zanimive. Ob obalah NZ se sicer na veliko nabirajo školjke Paua, ki so na zunaj podobne našim klapavicam, le da so nekoliko večje, notranja stran pa je biserno mavrična in so zato hvaležen material za bolj ali manj kičaste spominke. So pa menda zelo okusne in domačini ne vidijo radi, da jih turisti nabirajo (tisti, ki vejo kako in kje).
Evo še malo morja:
Kar zadeva gozda, so ga na jugu skoraj v celoti iztrebili in ga šele v zadnjem času znova nasajajo. Najprej sva imela občutek, da na tej širini ni več značilne Ponge, pa sva jo opazila znova kmalu, ko se je cesta dvignila malo višje. Gozd je na NZ res góst. Poraščen je od krošnje do tal in mimo poti ne stopiš prav nikamor. Ne poznam tropskega gozda, ampak mora biti nekaj podobnega. Če kakšna veja raste postrani ali je drevo na pol podrto, ga takoj obrastejo ovijalke in mahovi, ali pa ga naselijo kakšna gozdna bitja:
Z juga se počasi seliva na vzhodni del južnega otoka in danes sva stacionirana v mestu Dunedin. Jutri si znova obetava, da bova uspela videti pingvine.
Tomov blog 
Komentiraj