Današnji dan sva v celoti preživela ob zahodni obali južnega otoka. Pot med Westportom in Greymouthom po Lonely Planetu sodi med deset najlepših svetovnih obalnih cest. Drugih devet na poznam, a ta je res enkratna. Ves čas je ne levi strani gozd, ki se dviga proti Južnim Alpam, na desni pa razčlenjena obala, z valovi, kakršnih na našem pohlevnem Jadranu ne poznamo. Vreme je bilo sončno z nekaj vetra in samo predstavljam si lahko, kako grozeči morajo biti valovi ob močnem vetru ali neurju.
Najprej sva si nekaj kilometrov južno od Wesporta ogledala kolonijo tjulnjev, ki imajo v tem času mladiče in se sončijo po skalah. Kot običajno, jih boste morali na spodnjih slikah zaradi omejenih možnosti tabličinega fotoaparata malo poiskati; bogato bo nagrajen. kdor jih najde največ. Morje se fantastično peni in s kamero sva naredila kar nekaj materiala.
Nekaj deset kilometrov naprej je kraj Punakaiki z znamenitimi palačinkastimi skalami. Apnenčaste skale, ki jih morje spodaj stalno erodira, so sestavljene v plasteh in je dejansko videti, kot bi naložili plošče drugo na drugo. Na razglednih tablah piše, da geologi ne poznajo natančnega razloga za tako strukturo.
Pred ogledom Punakaiki-ja sva pravzaprav naredila napako in prespala preveč severno. Najboljši čas za ogled je namreč ob plimi, ko valovi v breznih med skalami ustvarjajo veličastne fontane, spremljane z mogočnim grmenjem. Žal je bila danes plima že ob sedmih zjutraj in ker sva morala v Westportu še tankati, nisva uspela pravočasno prispeti. Nekaj malega spektakla je vseeno videti spodaj:
Pot sva nato nadaljevala do Greymoutha in naprej proti ledeniku Franz Josef. Kar zadeva mest, na primer Westport ali Greymouth, ni kaj prida opisati. Obe mesti sta urbanistično dolgočasni, z vzdolžnimi in pravokotno prečnimi ulicami, vse je do zadnjega kotička asfaltirano. Vsi objekti so pritlični, nikjer ni visokih stavb. Ti kraji še najbolj spominjajo na mala ameriška mesta, ki jih pogosto vidimo v filmih.
Oskrbujeva se največkrat v trgovinah Countdown, kar zna biti njihov Mercator (če ga ni medtem že kdo kupil, recimo Avstralci), včasih tudi v 4-season ali New World. Ti supermarketi so veliki in dobro založeni, a vseeno imam občutek, da novozelandci le niso v tolikšni meri obremenjeni z megastori, kakršni kar naprej rastejo vpri nas v Evropi. Ceste sem že večkrat omenjal, a zmerni konzervativizem glede nenehnega napredka je videti tudi po voznem parku. Na deželi iz razumljivih razlogov prevladujejo terenska vozila, večinoma japonska in druga azijska, sicer pa je videti tudi avtomobile evropskih znamk, zlasti volkswagen in BMW. Niso redki tudi starodobniki iz 50-ih in 60-ih let, večinoma angleške izdelave in to ne v smislu razkazovanja, pač pa kot čisto uporabna vsakdanja vozila. Celo radijske postaje vrtijo sodobne uspešnice, a vmes mnogo stare dobre klasike, Beatlov in drugih lepih melodij.
Ravnokar sva pojedla večerjo, v mehiškem slogu, z nekaj malega mesa in veliko zelenjave. Tudi jagnjetine se bom tu najedel do sitega; meso ki ga kupiva v trgovini je prvovrstno, mehko in mlado. Kar žal mi je prijateljev avtodomarjev, ki jih zvečer vidim pogrevati pripravljene jedi v mikrovalovkah kampovih kuhinj, ko pa je tako hitro lahko pripravljen božanski obrok. To je nagrada za celodnevno iskanje doživetij, vožnjo in zbiranje fotografskih vtisov. Nič ni lepšega kot rekapitulacija lepo preživetega dneva, zalitega s kozarčkom vina. Danes je bil na sporedu shiraz White Label letnik 2013 (za katerega se je izkazalo, da je avstralski).
Bodi dovolj za danes, še en posnetek rečice, ki se ji ne spomnim imena. Ob njeni obali sva nabrala več svetlikajočih se kamenčkov, za katere sva prepričana, da so zlato. Vrneva se bajno bogata …
Tomov blog 
Komentiraj