Potovanje z avtodomi je na Novi Zelandiji zelo popularno in veliko je tudi agencij, ki jih oddajajo. Ne bom razglabljal o tem, katera je najboljša, vsak si sam najde razmerje med ceno in udobjem, ki ga želi. Edini nasvet, ki ga dam morebitnim zainteresiranim, je da prej na forumih poiščejo mnenja bivših najemnikov. To največ šteje in ne velja samo za NZ.
Itinerar, kot ga imava midva, ni nič nenavadnega in ga deliva z množico drugih, ki obiščejo severni in nato južni otok. Tako imava tudi občutek, da se v kampih večkrat srečamo z istimi ljudmi. Največ avtodomarjev v tem času je Nemcev, nekaj sva srečala tudi Američanov in Kanadčanov, sicer pa je veliko tudi Avstralcev, ki so tu redni gostje. Spiva najbolj pogosto v kampih verige 10 ten Holidays, ker so zelo lepo urejeni in opremljeni. Skupaj z brezžičnim internetom pride nočnina do 50$, kar je približno 35€. Vedno imava elektriko, topel tuš in izredno čiste sanitarije, skoraj povsod imajo tudi pralne stroje, da bova te dni lahko opravila tudi žehto.
Ko že omenjam cene, nimam občutka, da je pretirano drago. Cena goriva je nominalno zelo podobna, med 1,2 in 1,3 NZD. Ta je trenutno 0,70 EUR in meteorološko rečeno rahlo raste. Hrana je v povprečju nekaj takega kot pri nas, nekatere stvari še cenejše. Vstopnine so od 10 NZD naprej, kar je za določene stvari kar drago, a je treba tudi priznati, da je marsikaj brezplačno. Že omenjeni muzej Te Papa na primer, nima vstopnine. Vino je nekaj dražje, med 10 in 20 NZD, a kar sva pila doslej, je božansko. Vsak večer popijeva buteljko. Brez tega ne gre, to je dnevni likof.
Danes sva obiskala del narodnega parka Abela Tasmana na severu južnega otoka. Narodnih parkov je v NZ 14 in se skoraj dotikajo drug drugega. Za razliko od severnega, naju je južni otok pričakal mnogo bolj gozdnat in razčlenjen. Ob morju so velike ravnice, ki se strmo dvignejo visoko v hrib in na drugi strani znova spustijo v rodovitno dolino.
Gozdovi so čudoviti in gosti, polni tudi raznih nenavadnih tropskih rastlin.
Osramočeno priznavam, da je rastlina, ki sem jo na začetku potopisa opisoval kot vrsto palme ali praproti, pravzaprav Ponga (Cyathea dealbata), endemična novozelandska srebrna drevesna praprot in jo imajo celo kot državni simbol. Raste skoraj povsod po NZ, le višje po hribih je nisva opazila.
Tole je bilo še posebej zanimivo:
S hribov v dolino je videti pa tako:
Popoldan sva se s severa prek hribov in skozi soteske
Tomov blog 
Komentiraj