Tomov blog

Tisto o ovcah vzamem nazaj. Bolj ko potujeva proti jugu, več jih je in z njimi se spreminja tudi pokrajina. 

Po Rotorui sva se zapeljala do južnega dela jezera Taupo, misleč da bova naslednji dan raziskala njegovo okolico. Vendar se je po večernem načrtu izkazalo, da so do Wellingtona dobre štiri ure vožnje, kar bi pomenilo prihod šele zvečer. Ker gre navsezadnje za glavno mesto NZ in imava trajekt na južni otok rezerviran že ob 10:30 naslednji dan, ne bi imela kaj dosti od njega. Napotila sva se torej kar naravnost proti jugu. 

Pokrajina od jezera Taupa proti Wellingtonu je bolj ali manj dolgočasna. Precej je ravnine, porasle le z nizkim grmičevjem in ja, povsod so ovce. Kmetije nimajo nobenih hlevov, živali, tudi govedo, so stalno na svežem zraku in kosijo ogromne pašnike. Povsod so nasajena drevesa s širokimi krošnjami, da nudijo živalim senco v poletni vročini. Ta je očitno bila, ker je trava kar precej porumenela. Obisk v muzeju kasneje bo razkril, da je bila cela NZ pred prihodom kolonialnih angležev gosto prekrita z gozdom, ki pa so ga neusmiljeno iztrebljali in praktično ves les tovorili v Evropo. Na mnogih mestih danes je videti intenzivno pogozdovanje. 

Ne morem si kaj, da ne bi še enkrat omenjal cest. Ves čas sva se vozila po State Highway 1, torej glavni prometni žili, pa je čisto navadna dvopasovnica in je prav nič ne moti, da ima na nekaterih mestih  ovinke za skoraj 180 stopinj in je priporočena hitrost 25 km/h. Ali pa so sredi ravnine zapornice, ker jo prečka železnica. Vse je seveda brezhibno in pravočasno označeno. 

V Wellington sva se pripeljala okrog pol treh popoldan in že med iskanjem parkinga naletela na prenočišče za avtodome, praktično v centru mesta in le pet minut do trajekta. Parkirišče je bilo opremeljeno  z vsem potrebnim: elektriko, kopalnico in straniščem, le brez interneta je, zato je poročilo z zamudo. Za kosilo sva nameravala pojesti fish-and-chips, ki naj bi kot v Veliki Britaniji bil prva izbira med prigrizki. Po slabi uri neuspešnega iskanja sva pristala v Abrakebabri. Ta se s plaketami po zidovih in pred vhodom hvali z nagradami za najbolj kakovosten kebab in drugo orientalsko jedačo in odločitev res ni bila slaba. Za spodobno ceno sva dobila ogromni porciji mesa, zelenjeve in riža, da sva se kar spogledala. Rekoč “dan bo še dolg” nisva pustila niti mrvice.

Wellington je stisnjen v okrogel zaliv in je znan po stalnem vetru. Vreme se je iz pretežno sončnega spremenilo v bolj oblačno, tu in tam je prineslo tudi kakšno dežno kapljo. Po obilnem kosilu sva se uprla vabljivemu popoldanskemu dremežu v avtu in se namesto ogleda raje odpravila v znani Muzej Nove Zelandije – Te Papa (ang. our place). Predstavljene so vse njene značilnosti, od naselitve z maorsko kulturo in običaji, potresne in vulkanske dejavnosti, do edinstvene flore in faune. Muzej je sodobno interaktiven, poln simulacij, multimedijskih posnetkov in nazornih prikazov, tako da lahko v njem preživiš cele ure, ne da bi se dolgočasil. 

Večerni sprehod pred spanjem je bil prijetno presenečenje, ker se je ravno ta in naslednji dan na trgu v pristanišču odvijal festival vzhodnoazijskih kultur. Povsod so bile postavljene stojnice s tajsko, indonezijsko, polinezijsko in podobno hrano, na dveh odrih pa so se predstavljali s plesi in glasbo. Na žalost (ali morda srečo!?) sva bila kljub večerni uri še krepko sita od kosila in sva se posladkala samo s sladoledom eksotičnih okusov. 

Wellingtona nisem poslikal s tablico in ga bo lahko videl, kdorkoli bo še zdržal tole klobasanje po najini  vrnitvi, sicer pa ni bil videti ravno izjemen. V centru so visoke poslovne stolpnice, na obali pa kot v vsakem obmorskem mestu živahno.

Danes dopoldan sva za nekaj časa zapustila severni otok in se s trajektom preselila na južnega. Cookov preliv, ki velja za eno nevarnejših svetovnih morij, je bil zelo prizanesljiv in nas ni posebej guncalo. Vožnja traja le dobre tri ure, pri čemer ladja na južnem otoku pristane v kraju Picton, skritem v zavetju številnih otočkov. Tole je po prvem stiku z njimi:

Iz Pictona sva se po zaviti gorski cesti odpeljala proti vzhodu do mesta Nelson, kjer sva se oskrbela z novo zalogo jestvin in nadaljevala do kraja Motueka, ki je blizu narodnega parka Abela Tasmana. Tega si bova ogledala jutri. 

Ne glede na vidno oblačno vreme na sliki zgoraj imava z vremenom kar precej sreče. Severnemu otoku se jutri približuje tropski ciklon Pam, ki se je s 300 km/h močnim vetrom najprej razbesnel na otočju Vanuatu, zdaj pa bo nekoliko opešan oplazil tudi NZ. Pomaknil se bo bolj vzhodno in ne ne bo dosegel južnega otoka, zlasti ne zahodne obale, kjer bova nadaljevala. Napoved tam za naslednjih nekaj dni je sončno z nekaj malega vetra. 

Preden se za danes posloviva, še portret navdušenega kuharja, ki pripravllja večerni obrok.