Tomov blog

Morda najbolj pogosto omenjana novozelandska znamenitost, vsaj kar zadeva severni otok, je Rotorua.  Pritajena vulkanska dejavnost, ki se kuha pod zemeljsko površino in poteka od severovzhoda proti jugozahodu severnega otoka, je najbolj izrazita ravno v tukaj. Rotorua je hkrati tudi središče maorske kulture, ljudstva, ki je Novo Zelandijo s polinezijskih otokov davno pred belci naselilo v preprostih lesenih kanujih. Kako jim je to uspelo brez navigacijskih naprav in GPS-ov, ni znano, ker niso poznali pisave in se modrosti niso ohranile, kot bi si želeli. Potem smo prišli belci in jih osrečili s pisavo, vero in alkoholom, zato je danes drugače. Čeprav ni potrebno veliko, da opaziš, da Maori po pravilu opravljajo slabše plačana dela, imajo za razliko od mnogih podobnih svetovnih ljudstev kar spodoben položaj. Maorski jezik je ob angleščini uradni jezik in tudi iz imen krajev je videti, da si angleški gospodarji niso prilastili ravno vseh zaslug za to, kar je danes Nova Zelandija. Potrditev za to sva dobila v muzeju v Rotorui, ki sva ga obiskala med zoprnim dopoldanskim dežjem.

Rotorua je mesto, ki živi dobesedno na pokrovu kipečega lonca. Na vsakih nekaj deset metrov se iz zemeljskih por dviga para in pogosto vonj po žveplu. Zvečer, ko sva prišla v kamp, je bilo še lepo vreme in vonja ni bilo čutiti. Ponoči je začelo deževati in sem prevohal ves avto, kje nama je ostala kakšna pokvarjena hrana ali postana odpadna voda, preden sem se zavedel, za kaj pravzaprav gre. 

Po muzeju sva dopoldan najprej obiskala maorsko vas Whakarewarewa, ki je postavljena točno sredi vročega geotermalnega dogajanja. 

Vodič po vasi in pojavih je vaščan, ravno tako tudi kulturno-umetniško društvo, ki nam je prezentiralo znameniti ples haka in nekaj drugih maorskih uspešnic. Ko omenjam hako, velja omeniti, da so novozelandski igralci rugbija (t.i. All blacks) dolgoletni svetovni prvaki in njihova značilnost je, da pred tekmo vedno zaplešejo ta obredni ples. Ljudje, povem vam, da ga po mojem ni junaka, ki se mu ne bi malo zatresle hlačice, ko to naredijo stopetdesetkilski silaki. 

Žal je bila prireditev v dežju in smo bili obsojeni na soparno dvoranico. Obisk sva zaključila z maorskim kosilom, ki ga seveda skuhajo kar v vročih vrelcih. Danes sta bila na meniju govedina in piščanec s krompirjem in kumaro, ki pa je pravzaprav neke vrste sladki krompir in ena od redkih kultur, ki so jo prinesli prvi maorski priseljenci. 

Za fotografije spodaj me boste morda obtožili, da sva jih posnela v kakšni opuščeni separaciji ali gradbišču, ampak to je treba videti v živo. Vulkanizmi me od nekdaj neznansko zanimajo in v kraju Waitapo si je narava res dala duška. Kaj le se šele dogaja pod površjem!? Uživajte!