Novozelandcem bi težko oporekali, da storijo skoraj vse, da bi ohranili edinstvene rastline in živali, ki jim jih je narava dala v oskrbo, ko sta se otoka odcepila od nekdanje praceline. Tak je smolnati kauri, eno najvišjih obstoječih dreves. Drevo se prehranjuje prek manjših površinskih korenin, ki so krhke, hkrati pa je rastlina zelo dovzetna za bolezni in pospešeno izumira. Zdaj so na ogled v varovanih okoljih, kjer obiskovalce vljudno prosijo, da se rastlinam ne približujejo in si pred ogledom razkužijo obuvala. Največje primerke si je moč ogledati na severu, v pokrajini Bay of Plenty v osrednjem delu severnega otoka pa stoji rastlina s kar impozantnim premerom debla 2,7 metra.
Izobilja v tej pokrajini res ne primanjkuje; tu je glavnina geotermalnih aktivnosti, bogato rastje tropskih sadežev in atraktivne reke in potoki. Med sadeži, ki jih v tem času nudijo lokalni pridelovalci, so avokado, mangi, pasijonke in limone, pa seveda tudi nam bolj domača jabolka in breskve.
Najin današnji dan je bil še najbolj povezan z vodo. Po ogledu prej omenjenem kauriju sva šla do slapu reke Kaiate:
in nato še do slapov reke Okere, znane po raftanju, kjer se avantura konča z dih jemajočim sedem metrskim spustom po slapu. Danes junakov nisva uspela videti, sva si pa lahko predstavljala, da ni ravno mačji kašelj.
Dan ogledov sva zaključila na izviru reke Hamurana in njeno idilično okolico. Izvir objema gozd mogočnih kanadskih rdečih smrek, ki so jih davno nasadili, da bi pridelovali trši les, pa se v večjih količinah očitno ni obneslo.
Vsi vodiči po Novi Zelandiji poudarjajo, naj obiskovalci kljub na videz obvladljivi razdalji od skrajnega severa do juga države (približno 2.400 kilometrov) ne podcenjujejo časa potovanja in naj si za ogled obeh otokov vzamejo minimalno tri tedne, raje več. Vse bolj ugotavljava, da to povsem drži. V Evropi smo navajeni po avtocestah prevaliti ogromne razdalje v kratkem času, tu pa naglica očitno ni glavno vodilo. Hitrost je tudi na avtocestah omejena do največ 100 km/h in nihče, ampak res nihče, ne vozi hitreje. Največ cest je običajnih dvopasovnic, ki so na mnogih mestih ravne in pregledne, a vozniki prehitevajo samo na mestih, kjer je zaradi vzpona dodan še dodatni pas. Zato se je vsaj doslej izkazalo, da je pametno za razdaljo 100 kilometrov računati kar na dve uri do dve uri in pol. S tem spoznanjem nama iz načrta na žalost izpada obisk Belega otoka, ki je delujoč vulkan, a je 50 kilometrov od obale in to iz kraja močno stran od začrtane poti. Vse pač ne gre v omejenem času, nekaj mora ostati za naslednji obisk …
Tomov blog 
Komentiraj