Jugovzhodno od Aucklanda je polotok Coromandel, kamor med kopalno sezono radi hodijo tudi sami Kiwiji. Tam ni 90 milj dolgih plaž, kakršna je na severovzhodu severnega otoka in je žal predaleč za najine tri tedne, so pa zato precej bolj atraktivne. Na srečo je visoka sezona že ponehala in razen nas turistov ni prehudega navala. Pot od Aucklanda do Coromandla gre precej časa po ravnini, nato pa se strmo dvigne in znova strmo spusti do morja. Na ravnini so večinoma pašniki, površin s posajenimi kulturami je razmeroma malo. Po statistiki je na Novi Zelandiji približno 4,5 milijona prebivalcev, na vsakega pa naj bi prišlo kakšnih 100 ovac. No, midva sva jih doslej videla nekaj deset; precej več pač govedi. Toliko o stereotipih, čeprav je to šele začetek.
Najprej sva si ogledala sotesko Karangahake, kjer so v 19. stoletju kopali zlato. Kraj je imel v tistih časih približno 2000 prebivalcev in je bil prvo mesto (danes so ostale le ruševine objektov), kjer so v cianidnih tankih ločevali zlato in srebro od ostalih rud. Verjetno je bila nadgradnja objektov lesena, ker videti ni več prav veliko, betonske temelje in ostanke železnih naprav. Zanimivo je pa rastlinje, ki spominja na neke vrste palm ali orjaških praproti, ki ustvarja gosto senco in vtis pragozda.
Morda bo doma kdo vedel, za kakšne rastline gre.
Ceste so brezhibne, lepo urejene in čeprav pri vzponih in spustih močno vijugaste, zelo varne in dobro označene. Vožnja po levi ne dela nobenih preglavic, le včasih malo iščem tretjo prestavo, ker je menjalnik na levi roki. Asfalt je precej bolj grob, kot smo ga navajeni in kot sem opazil, so tudi pnevmatike na avtomobilih drugačne. Bolj so poudarjeni vzdolžni žlebovi, prečnih je precej manj. Oprijem je zato odličen, me je pa sosed iz včerajšnjega kampa opozoril, da so na mestih, kjer na novo preplastijo cesto, zelo ostri kamenčki, ki radi priletijo v vetrobransko steklo. Njemu so jo na poti že zamenjali.
Ena najbolj znanih novozelandskih plaž je Cathedral Cove, kjer je erozija morja in vetra iz peščenjaka izklesala atraktivne monumente.
Morje je čudovito modro in še vedno dokaj toplo, posejano z vrsto malih otočkov,
plaža pa lepa mivka brez blata in naplavin morske trave.
Pot do tega malega raja si moraš zaslužiti s polurnim sprehodom s parkirišča, a si lepo poplačan.
Malo južneje od Cathedral Cove je še ena znamenita plaža, Hot Water Beach. Približno 2.000 metrov pod obalo je reka raztaljenih kamnin, katerih para prodira proti površini. Ob oseki si v mivko lahko izkoplješ kotanjo, se vanjo uležeš in te topla voda prijetno greje. Seveda moraš zadeti mesto, kjer se bo to zgodilo in tako nastane pravo malo tekmovanje, komu je uspelo. Videti je potem tako:
V bližini plaže cveti posel z najemom (ali za bolj zahtevne z nakupom) priročnih lopat, ki ti lahko zagotovijo konkurenčno prednost. Da smo ljudje po svetu res zelo podobni, so dokaz tisti, ki jim je že zgodaj uspelo in ponosno vztrajajo, dokler jih ne odplakne plima. Podobno kot dedek, ki je prvi zjutraj prinesel brisačo na jadransko plažo.
Prespala bova kar v bližini tega kraja v lepo urejenem kampu. Vse, ki vas skrbi najino morebitno hiranje na potovanju, naj potolažim, da sva si za večerjo privoščila krasne jagnječe zrezke s prilogo, ki sva jih poplaknila z nič manj znanim in čislanim novozelandskim Sauvignonom blanc. Do slišanja.
Tomov blog 
Komentiraj